6.09.2008
Nekaj časa je že minilo od takrat, ko sem v neki knjigi zasledila to misel, ki mi ni dala miru vse do danes. Pisalo je nekako tako, da se materina ljubezen sprevrže v tekmovalnost, ko hči pride v najstniška leta in postaja ženska. Bila sem čisto šokirana. WTF? Do takrat nikoli nisem pomislila na to, čeravno sem tu in tam videla mame, ki so se oblačile in ličile kot njihove odraščajoče hčere. To misel sem premlevala sama v sebi skoraj dve leti. Opazovala sem ljudi okoli sebe, mame in hčerke, očete in sinove, sebe v odnosu do hčera in zaključila, da … je to res.
Ko pridejo hčere v najstniška leta - odvisno od razvitosti telesa - postanejo privlačne moškim pogledom. Tiste, ki so bolj razvite, so še toliko bolj privlačne. Pa ne samo svojim vrstnikom, pač pa tudi starejšim moškim, tudi tistim, ki so maminih let, recimo. Takrat se najbrž začne rivalstvo - prikrito ali odkrito, med mamo in hčero (in med očetom in sinom, ampak o njih kdaj drugič). Včasih na govorilnih urah vidim mame, ki so oblečene kopije svojih hčera. Nekaj jih še posebej izstopa z mini krili, oprijetimi majčkami, sponkami v laseh in stupidnim nasmeškom. Pa se hčere ne oblačijo tako, vsaj ne tako izzivalno, mame pa kot da hočejo s svojo pojavo pritegniti vso pozonost okolice, tudi pozornost hčerinih snubcev, prijateljev, itd. WTF? Še huje je, ko hčere začnejo hodit s fanti, jih pripeljejo domov, tam pa jih čaka vamp-mama, ki jih skuša na vsak način očarati, pritegniti k sebi, jim biti lepa, poželjiva, pač boljša od hčere.
Tak odnos - predvidevam - v raznih odtenkih (od očitno tekmovajočih mam do občasnega spogledovanja, ki ga hči ne vidi) je najbrž pogost. Meni osebno je najbolj zanimivo opazovati pare mama-hči v poletnih mesecih, ko se sprehajajo po mestu ali ob obali skoraj enako oblečene ali - še “huje” - so mame bolj razgaljene in “fukiš” kot hčere, ki so včasih samo bleda slika mame. Ko tu in tam celo vidim žalosten hčerih obraz, ker ve, da je v popolni mamini senci. Bljak.
Ne bom se spuščala v to, zakaj se mame tako obnašajo. Mogoče je tak naravni zakon, po katerem ostarele samice v zadnjih poskusih skušajo pritegnit pozornost in dokazati, da o vredne spolnega poželenja. Mogoče podzavestno nočejo dojeti, da hčere odraščajo v odrasle ženske, da postajajo spolno aktivne zanimive za moške. Ali pa je to samo to, ker mame težko same sebi priznajo, da se starajo, da izgubljajo spolno moč. Kakorkoli …
Odkar sem prebrala to misel in jo premlevam v sebi pazim, kako se oblčem, ko gremo s hčerami skupaj ven. Praviloma sem vedno oblečena kot klošar (recimo danes na pikniku jaz v raztegnjeni majici in trenerki, hčeri pa lepo oblečeni). Niti z eno samo potezo nočem pritegniti pozornosti, ki je namenjena njima, in niti pod razno si ne želim, da bi kakšen njun prijatelj kdaj izjavil, da ne ve katero bi pofukal, mamo ali hči. Moj tovrstni svet mora biti ločen od sveta hčera in nikakor ne smem in tudi nočem biti njuna tekmica.
Jasno je, da bi jima v tem obdobju, ko sta hčeri sicer fizično že razviti, psihično pa še vedno otroka, z lahkoto “konkurirala”. Imam čare, ki jih ima odrasla ženska, znam z jezikom, vem, kaj moškim paše … Toda … kaj dejansko bi imela od tega? Pozornost 17 - letnikov, občutek spolne privlačnosti mlajši generaciji, pumpanje ega?
Trdim, da se mora mama obnašati in oblačiti svojim letom primerno, nikakor pa ne kot najstinca in sovrstnica svoje hčere. Pa tudi, če nosi oprijete kavbojke, majice z dekolteji in ogrlice, knoflice v laseh, vrtoglave petke … v družbi svoje hčere naj se obleče statusu in vlogi primerno. Mama je mama, hči pa hči.
6.09.2008
Obstajajo knjige, ki jih leta ne preberem do konca, obstajajo pa tudi knjige, ki jih ne morem prenehati brati in ki jih še potem, ko sem jih prebrala, prebiram ponovno, si prepisujem odlomke, označujem stavke, itd. Ena izmed takih knjig je kniiga KOT DA ME NI, avtorice Svalenke Drakulić. anjo me je opozorila Nadja v komentarju pod postom o knigi “Ženska v Berlinu“.
Kot sem že v tem postu omenila, nobeen izmed kniig nisem prebrala v času, ko sem pisala post o knjgi Ženska v Berlinu. Vendar pa je morej razmišljanje glede spolnega nasilja - konkretno posilste v vojenm času osupljivo enako razmišljanju glavnih junakinj obeh knjig.
Naj povzamem del z mojega drugega posta, ki govori o vzporednicah obeh knjig in mojega doživljanja posilstva in ki je meni, Anonimni in S., enako:
citiram
Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem - S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?
Knjiga Kot da me ni, me je zlomila. Podobono kot je napisala Nadja, sem skozi doživljanje S. podoživljala svojo izkušnjo in jokala in jokala … in še zdaj jokam. Tolikšno trpljenje, psihično razčlovečenje pri živem telesu ter telesno ponižanje na raven kosa mesa … tega si sploh ne moremo predstavljati.
Najprej nekaj odlomkov:
Sprva ji ni bilo všeč, da na njenem obrazu ni bilo videti sprememb. Je mogoče preživeti tisto, kar je preživela ona, toda tako, da prestano ne odtisne sledi navzven, temveč le navznoter? Mar so te sledi res povsem nevidne, ali jih moramo le znati prebrati? (…) Bolje, da so vser sledi trpljenja izbrisane s površine. To bo njen ščit. S tko nedolžnim obrazom ji bo lažje lagati o sebi. (str.15)
Edino tistikrat je slišala ženske govoriti o posilstvu. Pozneje o tem niso govorile, tega več ne omenjajo. Če se bo razvedelo, da so oskrunjene, se en bodo več mogle vrniti v vas, k možem ali staršem. Molčijo. Verjamejo, da se odo zares vrnile tja. Kako težko jim mora biti živeti s tem bremenom, s takim strahom. (str.61)
Njihovo ječanje napolnjuje sobico. morebiti tudi kaj govorijo. Preklinjajo jo, preklinjajo njeno mater. Eden jo hoče gledati iz oči v poči. Orne proti sebi njen obraz in rohni, da si ga bo zapomnila, da si ga mora zapomniti. (str.68)
(…) Potem škorenj na prsih. Od tope bolečine je ob sapo. “Odpri usta,” zarenči moški glas. Stoji nad njo z razmaknjenimi nogami. “Odpri usta.” S. odpre usta. Dolg curek scaline. “Žri,” ukaže, “te bom že naučil ubogati.” Poskuša požirati. Seč je topel, sili jo na bruhanje. Kašlja in bljuva hkrati. Oklofuta jo. Tedaj začnegoltati, ubogljivo kot otrok, toa on še naprej maha po njej, kot bi mu bilo to v posebno veselje. (…) Čisto vseeno ji je kaj bodo stoli z njo.
Zadnje, česar se spominja, so udarci, to, kako vojak zamahne po obrazu, prvič, pa spet in spet .. Nato izgubi zavest. (str.69)
(…) Naposled je vročina padla. Prebuja se. Ustnico ima znoraj preklano, obraz zabuhel od udarcev. Boli jo sleherni del telesa: še zmeraj čuti žgočo bolečino v drobu, razbolele sklepe rok, hrbet in mišice, zaradi česar se komajda zgane na žimnici. V teh nekaj dneh se je bolečina naselila vanjo kot v lastni hišo. Občutek ima ,kakor da si jo nekaj nasilno prisvaja. Neka dotlej neznana bolezen je prešla vanjo in jo zdaj razjeda. S. si ni mogla predstavljati, da lahko moško telo stori takšno nasilje nad žensko, da jo tako silovito nadvaduje, da se pred njim ne more postaviti v bran.
Zdi se ji, kot da ni več cela. (str.71)
Od trenutka, ko so se oboroženi možje prikazali v njihovi vasi, je sleherna med njimi razosebljena. Zdaj so le še bolj izničene, zvedene na gručo podobnih bitij ženskega spola, iste krvi. In tu šteje samo kri, prava kri vojakov proti nepravi ženski krvi. (str.81
Dekleta debelo gledajo, zaskrbljena so. J. ji potipa čelo. “Odstrani si ličilo,” reče. “Taka si kot kurba.” Zakorači jo in se skloni, kot da jo bo udarila po obrazu. Jezna je, izdaja jo rezkost glasu. “Ampak zakaj se huduješ,” jo vpraša S, “saj vendar sem kurba. Me vse smo.” J. ji zdrgne obraz z mokro brisačo. (…)
Lepa za fante, na glas ponovi. Kajpada, ugajati jim. Smehljati se s pobarvanimi, rdečimi ustnicami tem fantom, sovražnim vojakom. Smehljati se in jim govoriti “Zlezi v moje naročje!” Mirno požirati grozo, kakor spermo. Hliniti, da ne gre za prisilo, marveč za zabavo, v kateri uživa. morda odo potem pozabli, da jo morajo posiliti. (str.93)
Tudi taboriščnki lahko izbirajo, pa čeravno njihove odločitve včasih vodijo v smrt. (…)
Nekega dne so pripeljali manjšo skupino. Med možmi so bili čisto mladi fantje, pravzaprav dečki. Eden izmed stražarjev je s prstom pomignil starejšemu, nizkemu in slabotnemu moškemu. Stopil je iz skupine, zroč v tla. Potem je poklical še dečka. Ukazal jima je, nas se slečeta do golega. Deček se je moral spustiti na kolena, opreti na dlani in ostati na vseh štirih. Njegovo bledo, koščeno telo je, kakod od udarcev, podrhtavalo od krohota stražarjev. Potem je drugi sražar vzel pištolo in jo pritisnil starejšemu moškemu na sence. Ta j klecnil na kolena za dečkom, se zvalil postreni in zacvilil kot ranjen pes. Stražar je naprej ustrelil v dečka, nato v starejšega moškega.
Ko so takoj zatem iz supine spet izločili mlajšega fanta in odraslega moškega ter jima ukazali, naj storita enako kor prejšnja dva, se je starejši pri priči spustil na kolena. Dali so mu piti žganja. moral je kar naprej posiljevati dečka, dokler ni omagal, deček pa je izgubil zavest.
Pozneje je izvedela, da sta bila tista, ki so ju ubili, kakor tudi onadva, ki sta preživela, oče in sin. (str.117)
Spomni se, da je nekega večera, ko še ni popolnoma dojela, da se o tem ni mogoče pogovarjati, vprašala M., kaj bi storila, če bi bila noseča. M. je odložila pletenje, povesial glavo in za hip obmolknila. “Če bi se zgodilo meni, ki otroku lastnoročno zavila vrat,” je odgovorila z glasom, ki ni trpel ugovora, ker je sodba dokončna. S. pomni, da je, medtem, ko je goovrila, razprla pesti in jih sklenila okoli nečesa nevidnega, kot bi davila malo živalco, piščanca ali zajčka. (str.136)
Bila je navzoča pri umoru otroka, ki ni bil ničesar kriv, ki ni utegnil niti zadihati, pa ga je že doletela smrt. Morda sploh ni zajel sape. Niti dihnil ni na tem svetu. Kakor dase ne bi nagledale že dovolj smrti, se ženske podrejajo isti krvavi logiki, po kateri biti naš pomeni življenje, biti njihov pa smrt. Tudi one zlahka ubijajo in v tem je zmaga vojne logike. (str.137)
(…) Pri sebi skuša najti opravičilo za njeno ravnanje. Vojna, vojna jo je prisilila, da je to storila. Ampak enako opravičilo lahko najdejo tudi tisti, ki so začeli vojno in to žensko pahnili v moritev. Če se vsi izgovarjajo, da so primorani ubijati, ker je vojna … Mar je takrat človek zares popolnoma oropan izbire? (str.138)
Komaj zdaj doumeva, da telo ženske tako ali tako ni nikoli povsem njeno. Priprada drigim - moškemu, otrokom, družini. ed vojno - vojakom. Peti mesec … neko tuje sodišče jo je dokončno obsodilo na brezizhodnost. Počuti se, kot da jo je nekdo sper prestavil v taborišče, v “žensko sobo”. Prevarana je. To je vojna., v njej, v njenem lastnem drobovju. In oni zmagujejo …(str.149)
G. zamišljeno meša kavo, nato začne z žličko narahlo potrkavati po mizi. “Hotela sem samo reči, da po mojem ta otrk ni ničesar kriv,” pojasni. S. bi ji rada odgovorila, da se ji zdi čudno, ker ji omenja otroka. Kot bi ta že obstajal in jokal v sosednji sobi. Kako je mogoče, da en vidi nje, ki sedi tukaj in jo gleda? Zakaj govori o otrokovi nedolžnosti, ne pa o njeni? Je morda S. kriva? V čem je njena krivda? Kak ose skriti pred pravičnki, kot je G. , ki si domišljajo, da vedo, kaj je v takšnem primeru najbolje? Strašno je, da imajo zatisnjenae oči in gluha ušesa … Dobronamerni so, kakopak, toda gluhi. (str. 181)
Mar lahko nekdo kot Maj razume življenje, ki se nenadoma prekine in zatem znova začne, a kot bi šlo za življenje nekoga drugega? In kako bi ji S. razložila, da bo dala otroka posvojiti? Kaki bi Maj, sredi svojega mirnega in urejenega življenja na Švedskem, razumela to odločitev? Kako gvoriti o vojni, ko veš, da oseba, s katero se pogovarjaš, ne more doumeti taih strahot? Kot če bi bial gluha in pri roki ne bi imela slušnega aparata. Poskušala je govoriti z G., ko je stanovala pri njej. Pogovarjala se je tudi s psihologinjo, povedala ji je, da je bila posiljena. Toda kot da so ju njene besede oplazile, da da bi jih zares dotaknile. (str.196)
Maj je zaspala. Gleda njene dolge lase, oroselo čelo in razpeto srajco. Koliko je stara? Na nek način ji je blizu, druži ju občutek teže minulega meseca, nolečine, pa trud, da bi izstisnili otroka, krči, krvavitev, izčrpanost … Kaj vse bi ji lahko povedala o svojem telesu, ki živi mimo človekove volje, o posebnem hlapčevanju telesu, ki ga poznajo samo ženske. Vendar kot da se živlejnje, sleherno življenje v tej deželi odvija v neki drugi razsežnosti, kjer je ljudem prihranjeno najhuje. Obstajata strah in bolečina posameznkov. Ne pa vseprežemajoče strašnosti vojne, v kateri ženske nič več ne varuje pred moško okrutnostjo. (198)
S. ne more več odvrniti pogleda od otroka. Kaj bo z njim? Koliko takih otrok bo prišlo na svet, pa njihovi očetje tega ne bodo vedeli? M. ji je nekoč povedala, da so se med posilstvom vojaki usajali, da bo rodila njihovega, srbskega otroka, in da bodo vse Muslimanke prisilili, da dobo rojevale srbske otroke. Kje so zdaj ti vojaki? Če se bodo otroci rodili, se bodo rodili tem ženskam, in o njihovi usodi bodo odločale one, ne pa njihovi neznani očetje. In nobeh teh otrok ne bo vedel, kdo je njegov pravi oče. Matere se jim bodo odpovedale in jih oddale v posvojitev. Nekdo tretji jim bo dal ime in priimek, jezik in domovino.
Otrokom vojne je vsekakor usojeno, da bodo odraščali v laži.
Tudi če se primeri, da bo katera od njih zadržala otroka, mu bo morala lagati. Morala si bo izmisliti očeta, družino, preteklost zanj … Kaj je močnejše, pravica do očeta ali pravica do resnice, se sprašuje S., sklonjena nas njegovo posteljico. Odgovor že sluti. Povedati resnico bi pomenilo dodati novo krivico tisti, ki je bila že storjena. (str.201 -202)
Tedaj nenadoma razume sne, ki se navljajo in ve, zakaj se ponavljajo: Če je on pozabil nanjo, svojo žrtev, je ona tista, ki ne sme pozabiti, niti nanj niti na svojo preteklost. Rablji potrebujejo pozabljenje, toda žrtve ga ne smejo dopustiti. (str.204)
Nadaljevanje knjige je lahko tudi film Grbavica.
Vojna, o kateri govori knjiga, ej potekala samo nekaj ur stran do nas. K nam so prihajale ženske iz taborišč, pa sploh nismo vedeli za to. Koliko teh se je znašlo v primežu popolnega nerazumevanja, celo obsojanja, ko so hotele splaviti, oddati otroka v posvojitev. Koliko teh je bilo popolnoma samih s seboj in so bile bolj ko ne samo telo z zlomljeno dušo in srcem. Nas to ni brigalo. Povečini. Begunci pač. Vsakodnevno prihajajo k nam, pa nas to ne gane. Begunci, ljudje od drugod z zgodbami, ki jih mi najbrž niti nismo sposobni poslušati, kaj šele razumeti.
Knjiga je polna pretresljivih dejstev, ki dajejo samo slutiti kaj se v resnici dogaja, ko sovraštvo zamegli razum, ko je važno samo pobijanje in ko se najtesnejše prijateljstvo razblini v najgnusnejšo obliko sovraštva. In kaj vse naredi človek, da preživi, samo da preživi, pa čeravno proda sebe kot človeka za kos kruha. Ko mati pdkupuje sovražnikove vojake, da ne posilijo njene dvanajstl etne hčere, ko pa jo na koncu kljub temu posilijo in ubijejo, popije strup in konča tudi svoje življenje. Nepredstavljivo …
5.09.2008
Danes sem premišljevala o tem, na kakšen način in kako pogosto kazujem svoji hčeri. Zdaj imata 12 in 14 let in po pravilu bi morale doma imeti vojno stanje. Pa ni več tako. Je pa bilo. Še kakšno leto nazaj. Pol leta nazaj? 
Ko sta začeli nasilno premikati meje s svojimi zahtevami (barvanje las, pirsi, lakiranje, ličenje) smo se noro veliko preprirale. Ko pomislim nazaj se mi zdi, da so bili zelo redki dnevi, ko se nismo besedno merile katera je močnejša. Niti pod razno nise hotela slišat za pirs, lakiranje absolutno ne, barvanje las pa itak no way.
Spomnim se, ko sem pred dvemi leti spoznala mamo s približno enako starima hčerama, ki sta obe imeli pirse in frizuro ala Scene, in takrat sem bila prepričana, da moji dve pa do vsaj 15 leta ne bosta taki. Ni šans. Glede na to, da poznam samo sebe in ne odstopam od svojih stališč, se mi je zdelo popolnoma nemogoče, da bi v teh stvareh popustila. Pa …
Eno za drugim so padle prepovedi kot domine. Pred štirinajstimi dnevi sem taveliko zadaj pobarvala s čokoladno barvo, potem pa si je tamala brez mojega dovoljenja naredila rdeče pramene. Kljub temu, da sem jima dve leti uspešno grozila, da ju bom posktrigla na balin, če se bosta pobarvali, je torej tudi ta prepoved padla.
Vse prepovedi po vsti so padle zato, ker se mi je točno določenem trenutku zazelo popolnoma brez pomena prepirati se zaradi teh stvari. Jasno je, da sem sama še vedno proti pirsom in barvanju (pač navezana sem na njuno naravno barvo las),pa da se mi zdi ličenje pretirano in prepotratno, toda od tega sem se distancirala. Tega jaz ne počnem, njima pa sem zrahljala obroč meja, da vse tri lažje dihamo. Dejstvo je namreč, da živimo skupaj in da z njima izjemno rad apreživljam mirne popoldneve, v katerih se pogovarjamo vse mogoče, zato so me konstantni prepiri na smrt utrujali. In zdaj imamo že kar nekaj časa bolj ko ne “tiste prijetne popoldneve”, v katerih gremo včasih celo v dvoje ali troej na sprehod in se pogovarjamo stvari … tako zelo odrasle stvari, no. O medčloveških odnosih, fantih, srčnih zadevah, drugih bolj intimnih stvareh.
Kazni … so nekako izginile z našega vsakdana. Zadnja kazen je bila … se ne spomnimo zakaj (tamala pravi, da zato, ker sta prišli prepozno domov, torej ne ob dogovorjeni uri). Tamala je morala pomiti stanovanje po tleh, tavelika pa pokositi travo v atriju. Nič posebnega, le da tega nista prej nikoli počeli, ker je to moje delo. To je bilo kak mesec nazaj. Pred tem sem taveliko enkrat stepla, ker … tisto je bilo res grdo. Bilo je kak mesec po kraji in v enem dnevu se je nabralo toliko negativnh stvari, da mi je počil film. Sicer mi ni žal, pa ona tudi ve zakaj se je tisto zgodilo, toda … bilo mi je bedno, da se z 14 letnim otorkom ne morem zmenit kot se zmenim z drugimi ljudmi. Zakaj ji moram dokazovat, da sem jaz odgovorna zanjo, da ji želim le dobro, da me skrbi zanjo … Upam, močno upam, da je bilo to zadnjič in d inkoli več en položim roko na nobeno.
Pred tem sta imeli kazni zaradi kraje. Hmmm … mislim, da en mesec brez računalnika oz. vsak dan samo toliko, d aprečekirata pošto in svoje spletne strani, pa nič več. V tistem času jima jesicer grozila kazen brez poletne kolonije, če se v šoli ne bosta poboljšali, vendar te kazni nisem mogla izpolnit, ker sta se resnično trudili, pa je bil manjko tako velik, da jima je na koncu zmanjkalo za las. Ampak jaz vem, koliko sta se trudili in mi srce ni dalo, da ju prikrajšam za kolonijo.
Pred tem pa … ne vem. Pri nas v bistvu ni kazni. S pomivanjem posode, odnašanjem smeti, kuhanjem, pospravljanjem, obešanjem in zlaganjem perila, itd. ju ne morem kaznovati, ker to itak počneta. Z odvzemom interneta … se mi zdi bolano. S prepovedjo izhodov … tako ali tako hodita bolj malo ven. Televizije pa tudi ne gledata. Sicer pa …
Zakaj bi jima karkoli jemala? Samo po sebi umevno je, da sem močnejša, da jima lahko vzamem vse. Najmanjši problem je prijet škatlico z ličili in jih zabrisati v smeti. Ali pobrati kable računalnika ali likalec za lase podariti sosedi, ki si ga želi. Še ko sta bili manjši jima nikoli nisem jemala igrač, če nista bili pridni, ali ju pošiljala v kot (tamalo sem samo enkrat, pa mi je dala jasno vedeti, da se mi ne bo dovolila na tak način ponižati). Zato nikakor ne podpiram tovrstnih kazni, ker se mi zdijo ponižujoče in bedne. Seveda tudi fizične kazni niso nič bolj prijetne, so pa kratke in močne. In človek se jih zapomni. Seveda govorim o “normalnem” fizičnem kaznovanju, torej šeškanju po riti za točno določeno stvar. Torej, če že mora bit kazen, naj bo kratka in učinkovita.
Zanimivo je, da poznam ogromno ljudi, ki so jih v otroštvu našeškali po riti, ko so kakšno ušpičili, pa so ti ljudje staršem daens hvaležni za to. Najbrž ne za batine, pač pa za kaznovanje in se večinoma zelo dobro spomnijo zakaj so bili tepeni. Vsi ti ljudje, ki so hvaležno svojim staršem, pa niso bili pretepani (zelo drugače od batin po riti) ali šeškani vsevprek in brez pravega razloga. Bili so našeškani za točno določeno stvar in to samo nekajkrat. - To ni izgovor za to, da sem jaz delala enako, ker tega vzorca prej sploh nisem videla. Sama sem se - in se še - izogibam telesnemu kaznovanju kot hudič križu, ker sem bila v otroštuv sama prevečkrat impulzivno in brez pravega razloga pretepena (torej, dobila sem batine po celem telesu kjerkoli je padlo).
Sama sem se poslužila načina kaznovanja, ki se mi je zdel najbolj fer in pri katerem smo vse tri sodelovale - pri načinu kaznovanja, količini udarcev in razlogih za kazen. To se mi je zdelo fer in tako sem naredila. Zelo sem vesela, da že leta več ne kaznujem svojih hčera (mislim, da jih bo letos minilo 4). Niti male kazni, niti prepovedi gledanja v naprej določenega filma, npr. Sploh mi na misel ne pride, da bi kakšno obljubo prelomila ali jima je zaradi kakšne traparije ne izpolnila.
Ne da se mi prepirati, rada živim v mirnem domu in vesela sem, da sta hčeri razvili visoko stopnjo argumentianja, s katerim me - jap - prepričata v skoraj vse, kar si res zaželita. Je pa res, da ju vzgajam v skromni deklici, ki se bosta razvajali potem, ko bosta sami skrbeli zase. Moja naloga je, da znata ceniti vse, kar imata, da znata z malim preživeti, svoje sanje bosta pa sami uresničevali. In za vse to mi ju ni treba kaznovati. Ju pa hvalim. :)
5.09.2008
Na prvi, zelo površni poged, socialni delavci (o njihovem nestrokovnem delu se večkrat piše kot o učiteljskem nestrokovnem delu). Socialni delavci se - tako družba - povečini ukvarjajo z odraslimi, otroke pvim le jemljejo in jih premeščajo drugam, osnovnošolski učitelji pa se - tako družba - ukvarjajo z otroci od 6 - 15 leta, če se omejim samo na osnovno šolo.
Čez prve, torej socialne delavce, imamo ogromno za povedat. Povečini slabega, žal (pa to ne pomeni, da ni zelo dobrih med njimi). So naduti, površni, leni, nedostopni, brez empatije, nimajo časa, ne poglobijo se v problematiko, nimajo strokovnega znanja, niso zaiteresirani za človeka, itd. Njihovo delo bi naj obsegalo komunikacijo z uporabniki vseh vrst, zato se predpostavlja, da komunkacijo obvladajo, da jim je človek blizu. Hmmm … ker pa temu ni tako oziroma - tako družba - so povečini vsi socialni delavci taki, kot je zgoraj našteto, niso vredni spoštovanja in jih je zato treba pljuvati. Povsod in sistematično. Ok.
Učitelj, na drugi strani, ima opravka povečini samo z otroci. Občasno ima govorilne ure in roditeljski sestanek, sicer pa se intenzivno vsak dan po nekaj ur (tudi 8+) druži z otroci. Od njega se pričakuje - tako družba - da ima rad otroke, da zna z njimi komunicirati, da mu je njihovo razmišljanje in razumevanje blizu, da ima nekaj psihologije pod palcem in prepozna otroka v stiski, da zna reševati konflikte in da v otrocih išče znanje. Ker odrasli z njimi nimamo stalnega kontakta, ker ne spremljamo njihovega dela “iz oči v oči”, zaupamo pa njegovi diplomi, in seveda, ker so učitelji od nekdaj čislani in kovani v nebesa, vse po vrsti čislamo tudi mi. Tako se neštetokrat zgodi, da otroci pridejo domov razočarani, obupani, z občutkom izigranosti in namernega šikaniranja, mi pa njihove občutke pometemo s stavkom: Učitelj že ve, kaj dela. Prepričan sem, da si si to zaslužil.
Pa vzemimo, da ima vsak socialni delavec na dan po 8 uporabnikov / pet dni v tednu. Pa recimo, da ima leto 50 - 4 tedne za dopust (praznikov in bolniških ne štejem) tednov in da socialni delavec dela 35 let. Če je slab, neodgovoren, nestrokoven, neempatičen, skratka otalno neprimeren delavec, bo v svojem službenem obdobju tj. 35 let, škodoval 64.400 ljudi. Glede na lastne izkušnje vem, da se isti uporabnik vrne k istemu socialnemu delvcu vsaj 6x v 35 letih. Torej 64.400 / 6 je torej 10.733 ljudi. Toliko ODRASLIM ljudem bo prizadejal krivico, jih vznejevoljil, jim dal občutek manjvrednosti, jih pustil brez pomoči. Ampak ker dela povečini z odraslimi ljudmi je upati, da se jih bo vsaj polovica (5.366) znašla in poiskala pomoč drugje, nekaj jih bo obupalo in nehalo verjeti v socialno državo , nekaj jih bo poiskalo pomoč preko medijev, nekaterim pa bo kljub temu pomagal.
Pa vzemimo primer učitelja, ki poučuje matematiko na šoli, ki ima po štiri paralelne razrede. V vsakem razredu je 20 otrok. Matematiko jih uči 5,6,7 , 8 in 9 razred. torej 5 let. Recimo, da na tej šoli uči 35 let. 4 razredi po 20 učencev = 80 učencev. Vsako leto jih 80 konča šolanje in vsako leto jih 80 novih pride v 5 razred. Konstantno tako poučuje 20 razredov po 20 otrok. V 35 letih je to 140.000 otrok. Oz. 2.800, če predpostavljamo, da imajo isti otroci isto učiteljico po 5 let.
Škoda
Odrasli ljudje se s socialnim delavcem srečajo samo nekajkrat v življenju, če je res zapleten primer večkrat, če urejajo samo formalnosti manjkrat. Definitivno pa ne vsak dan. Sama sem bila na CSD-ju do sedaj kakih 8x, če. Nekajkrat so mi res pomagali, nekajkrat hudo zajebali, ampak sem se znašla in si pomagala drugače.
Socialni delavec nima funkcije vzgojitelja, ne vceplja nam družbene vrednote in norme, ne poučuje nas. Seveda so njegove napake lahko izjemno hude, tudi življenjsko ogrožujoče, toda ko gremo od njega nas ni strah priti domov, ne lažemo domačim, da smo bili nekje drugje kot smo v resnici bili in tudi samomora … se mi zdi, žal ne morem dokazati, ne delamo zato, ker bi nam na CSD-ju tako zelo škodovali.
Otroci pa se z učiteljem srečujejo vsak dan pri pouku ali na hodniku ali v jedilnici. Nemogoče jim je uiti. Učitelji imajo funkcijo vzgojitelja, podajalca lepega vedenja, poslušalca. Oni vidijo otroka, ki se skriva v kotu, ali ap ga ne vidijo. Oni vidijo če ej otroka strah in če ima tremo in da ne pokličejo pred tablo ali pa ga pokličejo prav zato. Oni se v prepirih med otroci postavijo na nevtrlano mesto ali pa potegnejo s tistim, ki jim je ljubši. In to počnejo leta in leta. Otroci se nimajo komu potožit, starši jim le redkokdaj verjamemo. O mobingu v šoli sploh ni govora, ker so učitelji mali bogovi, ki že vejo kaj počnejo. Otroci pa prihajajo iz šole bodisi veseli, bodisi vznejevoljeni, ali pa jih sploh ni domov, ker so dobili slabo oceno ali opomin ali kaj drugega in vejo, da jih bodo starši kaznovali. In tudi samomore delajo otroci. Vedno več. Žal.
Bistvena razlika med škodo, ki jo naredijo socialni delavci in škodo ki jo naredijo učitelji, je - po mojem mnenju - v tem, da je škoda prvih praviloma kratkotrajna in se odrasli znamo znajt in jo popravit, škoda učiteljev pa gre v generacije, spomini na šolo znajo biti izjemno travmatični in tesnobni, otroci te občutko nosijo v sebi do konča življenja.
Odrasli o krivicah, ki nam jih povzročijo nemarni socialni delavci javno govorimo, napake se vedno pogosteje popravijo. Otroci pa o svojih travmah nikajo s kom govorit. Še starši jih prevečkrat odpravimo z “Ah dej no, učitelj že ve, zakaj je tako naredil.” Premalo pozornosti posvečamo njihovim občutkom in premalo jih poslušamo.
Pa vendar … če pride v javnost kakšna zgodba o zlobnem, netrokovnem, sadistčnem učitelju, skomignemo z rameni in potegnemo zaveso čez oči. Pač izrodek, ostali so še vedno super in polbogovski (da o ućiteljih pedofilih sploh ne govorim). Socialni delavci so pa kar vsi a priori slabi, postavljeni samo zato, da nam škodujejo. Pa me zanima od kod tako razmišljanje, od kod ta splošna misel, da so učitelji bogovi, socialni delavci pa zmaji.
p.s.: Na nič ne namigujem. Samo razmišljam.
4.09.2008
Ali pa tudi ne. In tistim, ki jim ni žal, so egoistične brezčutne prasice,ki so brezvestno umorile človeško bitje.
Pa naj bo tako. In jaz sodim med tiste druge. Meni ni žal. In kakorkoli obrnem me ne peče vest.
Na moji ginekološki kartoteki piše_ dva poroda, dva splava. Sprva mi je bilo nerodno, zdaj mi ni več. Že dolgo ne več. Bila je prava odločitev, takrat. A do tega, da sem šla prvič naredit splav, je bil potreben temeljit preobrat v mojem razmišljanju.
Ko sem prvič ležala v porodnišnici in so v sobo pripeljali mlado žensko, ki je naredila splav, sem jo gledala z zdražanjem v srcu. Pa kako je mogla, kako je ni sram. Me se tukaj trudimo donosit, ležimo po cele dneve, nekatere mesece, da ne splavijo, tale pa gre in zavestno otroka splavi. Nisem razumela, nisem se bila sposobna vživet v njeno situacijo. In verjela sem, da splavijo samo tiste, ki se seksajo nezaščitene in lahkomiselno.
Pri druge nosečnosti sem naprej pomislila na splav. Ne zato, ker te moje ljubice, ki sedaj sedi poleg mene, ne bi hotela imet, način, na kakršen sem zanosila, je bil nasilen in me je kot človeka razvrednotil (ne pa kot žensko, ker ženska - po moškem razmišljanju - je zato, da rojeva). Pa nisem splavila, sem bila mentalno še predaleč od zmožnosti naredit tak korak.
Tretjič sem zanosila … sploh ne vem kako, vem pa s kom. Niti nisem vedela, da sem noseča. Naenkrat me je začel strašno boleti spodnji del trebuha in na pregledu so ugotovili, da se je oplojeno jajčece ugnezdilo v veliko cisto. Ven, vse je moralo ven. Takrat sem se v bolniški sobi še opravičevala sobolnicam, da sem to morla storiti, naslednjič pa se nisem več.
Četrtič sem zanosila ko je počil kondom. Tudi takrat sem vedela s kom, da mi ne bo kdo kaj podtikal. :) Najina veza je bila izključno fukveza, vikend paket in ko sem zanosila - v to sem bila prepričana potem, ko sem prišla iz Grčije, v kateri kljub klimatskim spremembam nise mdobila menstruacije - sva bila oba istega mnenja, da bom splavila. Nobeen diskusije ni bilo okoli tega, jaz otroka nisem bila sposobna preživljati, skupaj ne bi živela, zgolj zato pa, ker se je otrok spočel, pa ga nisem bila pripravljena imeti. Danes bi imel kakih 7 let.
Skratka, ko sem šla drugič splavit se nisem več opravičevala nikomur. Sama sem nosila svojo odgovornost in nse nisem niti z nikomer hotela pogovarjati o tem. Spomnim se, da sem zjutraj prišla v bolnico in zvečer na svojo zahtevo odšla domov. Doma sta me čakali hčeri, ki ju nisem hotela peljati k mami ali komu drugemu, ker bi morala razlagati kam grem in zakaj. To je bila moja stvar.
Po nekaj dnevih sem dobila hudo vnetje. Ne vem več zaradi česa, toda v bolnici nisem ostala, ker … ja, moji hčeri sta me doma čakali. S tedanjim ljubimcem sva se potem še videvala, stal mi je ob strani in tudi potem, ko sva se razšla, sva ostala v dobrih odnosih. O “najinem” otroku nisva nikoli govorila. tudi ne vem, če bi imelo smisel govorit. To je bilo, se je zgodilo, sem splavila in konec.
Skratka … moja dva splava sem naredila razumsko in zavedajoč se morebitinih psihičnih posledic. Ko danes včasih pomislim na to vem, da sem naredila prav, saj takrat nikakor ne bi bila sposobna preživeti še enega oz. dva otroka, ker še tema dvema živorojenima včasih nisem imela kaj dat v usta. Ne glede na to, da mali otroci porabijo manj in večji več, si ne predstavljam, da bi sedaj imela tri ali štiri otroke, ki bi jih sama preživljala, ker enostavno nisem sposobna imeti tako velikega stanovanja in plačevati takih enormnih stroškov, kot jih imajo šoloobvezni otroci (hrana, šoslke potrebščine, oblačila, obutev …). Poznam se in vem, da prosjačila ne bi, torej bi se bila prisiljena klonirati, da bi toliko zaslužila. Tega pa nisem sposobna.
In zato … iz tega ven izhaja moje razmišljanje glede družin, v katerih starši nimajo dovolj sredstev za preživetje, ki niso sposobni sami preživet svoje družine, pa vendar delajo otroke kot po tekočem traku. In potem jih ponujajo družbi na ogled s prošnjo za pomoč. Otroci sami ne odločajo ali se bodo rodili ali ne. O tem odločamo -vsaj v mirnem čas in vsaj večinoma - ženske same.
Ni res, da je vsem ženskam žal, da so splavile. Je pa res, da tiste, ki jim ni žal, nerade o tem govorijo, kajti družba suflira pričakovanje žalosti in kesanja, in tiste, ki tega ne pokažejo, še bolj obsoja.
Ženskam mora biti žal. Mora. In po pravilu prihajajo v javnost samo zgodbe, v katerih jim tudi je žal. Meni pač ni. In bi spet naredila isto, če bi bila v podobni situaciji.
2.09.2008
Ta pojem se vedno pogosteje pojavlja v javnosti, tudi v predvolilnem golažu ima svoje mesto, pa me zanima kaj pomeni “mlada družina” in zakaj ima oz. bi naj imela poseben prostor v družbi ter posebne ugodnosti in pozornosti države.
Mlada družina bi naj pomenila družino s predšolskimi otroci, pardon, z vsaj enim predšolskim otrokom, torej otrokom, ki naj bi imel max. 5 let. Nisem prepričana, da ta razlaga še drži, saj bi naj po nekih drugih informacjah v “mladi družini” imel en od partnerjev (ali cel oba) manj kot 35 let. Torej oba pogoja morata biti izpolnjena.
Kakorkoli obrnem se mi zdi ta pojem diskriminajoč do vseh ostalih družin, ki imajo šoloobvezne otroke. Namreč … “mlade družine” bi naj imele prednost pri dodelitvi stanovanj, “mlade družine” bi naj imele boljše pogoje za najem stanovanjskega kredita (bi bilo treba preverit, če to drži), država naj bi “mladim družinam” namenila posebno skrb (kakšno skrb). Kaj pa vse ostale “ne-mlade družine”?
Jaz imam 35 let in dva šoloobvezna otroka … me tri nimamo pravice do posebne skrbi in do stanovanja in najema ugodnega kredita? Me tri za našo državo ne predstavljamo bogastva, potenciala? Kaj smo potem me tri? In vse ostale družine s šoloobveznimi otroki in starši, starejšimi od 35 let?
Ne upam niti napisat, kako se počutim ob tem, ko poslušam trobezljanje o vrednosti “mladih družin”, o tem, kako jih je treba vzpodbujati, jim pomagati, blablabla. Kdo pa je pomagal nam, kdo pa je pomagal meni?
Kakšna je razlika med družino, v kateri imajo otroka v prvem razredu in sta starša stara 36 let ter družino, ki ima otroka v mali šoli in sta starša stara 35 let? Mislim … kdo ima manjše potrebe, kdo ima manj stroškov? Kdo ima več skrbi? Zakaj bi bla druga družina deležna posebne skrbi, prva pa ne?
Že nekaj časa nazaj je bil v lokalnem časopisu Kranjčanka članek o družini, ki živi v “Koreji”. Starša sta pred 19 leti prišla v Slovenijo, dobila v tisti baraki stanovanje, delala v bližnji tovarni, vzgojila dva otroka. Zdaj, po 19 letih jih mečejo ven, pa nimata kam. In se upravičeno sprašujeta kako to, da njiju takrat, ko sta imela majhne otroke nihče ni vprašal če bi raje živela v kakšnem boljšem stanovanju, na toplem in suhem, če bi jima bilo ljubše, da bi otroci imeli samo nekaj minut do šole, da bi živeli v človeka vrednem okolju … Tam dol, v “Koreji” še danes živi nemalo družin z otroki, pa se nihče ne vpraša kako jim je in ali jim smrad bližnjega odtoka kanalizacje ustreza ali ne. In tanke stene, brez centralnega ogrevanja … ah ne, oni so nebodijihtreba, nihče se niti ne vpraša ali je med njimi kakšna “mlada družina”. Diskriminacija na diskriminacijo …
Kaj se torej v resnici skriva za pojmom “mlada družina”? Se v to skupino prištevajo družine z enim predšolskim otrokom, srednje dobro oz. s plačo v sredini in navzgor ter zahtevo po svojem stanovanju, dveh avtih, torej pričakovano zadolževanje za 20+ let? Ker vse mlade, v resnici mlade, družine definitivno ne padejo v to skupino, ki je še pred 10 leti, ko sem imela sama 25 let in dva predšolska otroka sploh bilo ni. Pa da sploh ne omenjam, da se pod besedo “družina” razume DVA starša, ne samo enega.
Mi je šlo zadnjič, ko sem poslušala Radio Ognjišče in so predstavljali stranke ter njihove poglede na družine, na bruhanje ob dejstvu, da niti ena stranka ni sposobna preseči tradicionalno omejen pogled na sestavo družine - ne enostarševska, ne istospolna, ne sestavljena, nobena od teh ni v zaznamku nobene stranke. Pa ne da bi kdo, recimo, dvignil roko in rekel “alo, enostarševske družine potrebujejo posebno skrb države” in “nujno je potrebno napisati in izvajati Zakon o izterjavi preživnin” in “naloga socialnega skrbstva naj bo tudi enostarševskih dužinam prijazna država - šole s podaljšanim bivanjem preko 15 ure oz. dodatnim programom varstva za otroke, katerih starši delajo popoldanske izmene, upd)”. Ne, vsi imajo polne gobce “mladih družin”, ki pač niso nič posebnega in so res vsakdanjost in stalnica in jih je veliko - oz. nas je bilo veliko takih v točno določenem obdobju življenja.
Seveda pa lahko na “mlade družine” pogledamo tudi z drugega zornega kota in sicer s tega, da so pod temi pogoji “mlade družine” resnično vedno bolj redkost, saj ima vse več odraslih otroke pri 30+ letih. Ne vem no, ampak če se bo za “mlado družino” smatrala družina z enim predšolskim otrokom in staršema, ki bosta 35+ let, potem je nekaj narobe. Če namreč - moje mišljenje - do 35 leta nisi bil sposoben poskrbeti za svoje stanovanje, ni razloga, da bi to od tebe pričakovali tudi potem. Ah ja … štekam. Do 35+ ljudje zagrizeno delajo kariero, prilezejo do določenega položaja, potem pa jim država ponudbi ugoden nakup stanovanja in zanje je to res pis of kejk, kupit stanovanje na kredit, pa še nov avto, pa še psa (no, pes je lahko tudi zastonj). Vse ostale “mlade družine”, ki pa si itak ne morejo privoščit hipotekarnih in drugih stanovanjskih posojil, pa naj se maknejo kamor hočejo - večinoma v podnajemniška stanovanja in še to zato, ker sicer za najemnino imajo, za polog za nakup novega stanovanja pa ne morejo zbrat skupaj.
Ne ne, nisem tko stupid, kot se zdi na prvi pogled. Nikoli nisem stala v vrsti za socialno, občinsko ali kakšno drugo stanovanje. Nisem izpolnjevala pogojev. Bodisi sem imela previsoke dohodke, bodisi sem bila kreditno nesposobna. Sem pa bila “mlada družina”, za povrh še kar lep kos enostarševska mlada družina in takrat bi res potrebovala pomoč in skrb, pa … jah, nisem kupovala stanovanja - ena plača je premajhen dohodek, pa tudi avto sem imela samo za nekaj sto tisoč sit. Pa sem preživela, hvala za nič. In tako bo preživelo še dosti drugih prav res mladih družin. Vseeno pa se mi zdi blesavo opletati s pojmoma “mlada družina” in “posebna skrb države” ko je vendar jasno, da je to samo meglane zavesa za nek drug interes. Dati tistim, ki si lahko “privoščijo” stanovanje na 20+ let (in 20 let je absolutno predolga doba), tistim pa, ki tega ne morejo vzeti (kao dobiti) zaradi npr. premajhnih dohodkov, pa jih odpraviti z drobtinico … upanja. Eh …
2.09.2008
Približno tak je zaključek po prvih dveh dnevih pouka. In me ne čudi, ker če bi bilo karkoli drugače bi pomenilo, da so se otroci spremenili.
Devetkarji so itak carji. Včasih so bili osmarčki ali osnkarji ali kako se jim je že reklo, danes so to pač devetkarji, največji, najbolj predrzni, najbolj jezikavi, najbolj pametni in sploh najbolj in najbolj. Bolj pametnih in “pametnih” in frajerskih ljudi na šoli ni in moja tavelika je carica, ena izmed tistih, ki sicer šicah v fris še ne odgovarjajo, je pa na dobri poti, da ji enkrat letos prekipi in bo eno poslala v božjo mater. In jaz ji bom, afkors, stala ob strani.
Kolikor je bilo mogoče izvedeti je najbolj tečna šica, ki gre čez dva tedna na porodniško - res mi ni jasno, kaj tako visoko noseča učiteljica počnev šoli razen da dela zmedo učencem. Drugi je učitelj, ki ga ima tamala za razrednika - z njim moram čimprej spregovorit besedo ali dve, ker očitno ne ve, kako zajebano mamo ima njegova učenka, točno tista, ki ji je vzel mobitel in ji ga bo - ne vem zakaj - vrnil šele pojutrišnjem (pa sem danes urgirala v šolo prav zaradi tega, ker so ji ga vzeli zaradi mene oz. zato, ker ji je zacingljal ker sem jo jaz klicala).
Ostale šice so bolj ali malj samo glupe, zatežene. Seveda se med nim najde tudi taka, ki je res prijazna in dobra, a kaj, ko učenci kar tekmujejo kdo jo bo bolj napsihiral in celo moji tavelik je žal, ko gleda kako se šica ne zna ubranit podjebancijam. Kaj čmo.
Tamala je letos osmčka. Huh, čudna beseda. Počasi leze proti koncu in letos zna bit trda. Malo sva presenečeni, ker so zamenjali razredničarko, toda to bi še prenesli, a kaj, ko so dobili tečnega učitelja, ki ga že vidim, kako mi bo levite bral na prvih govorilnih urah. Ali pa tudi ne, znabiti da ga prehitim in mu jih jaz prva preberem. :) Sicer bo pa letos kobajagi bolj pridna (karkoli že to pomeni); ne bo poslušala Mp4 med poukom, ne bo igrala igric na mobitel, ne bo si dopisovala s sošolci - kolikor je emni znano take stvari počnejo otroci, ki jim je dolgčaš, ki ne razumejo snovi, ki se počutijo odrinjene. Ampak na učitelju je, da odpredala, kaj pa si mislijo učenci pa je njihova stvar. Al kako?
Dokler bodo morali eno izmed starih zoprnij naslavljati “gospa profesor”, ona pa jim ne bo vračal z vikanjem, je itak jasno, da je razmerje učenci-učitelj napačno. Kajti če za učence velja, da jim med poukom ne sme zvoniti telefon, potem bi moralo toisto veljati za učitelja. Pa ne. In če za učence velja, da ne smejo kaditi niti v okolici šole, potem bo toisto moralo veljati za učitelje. In če se od učencev pričakuje, da spoštujejo učitelje, potem mora biti to spoštovanje obojestransko. Zame pa pač ni znak spoštovanje tuljenje na učitelje in zahtevanje popolne koncentracije medtem ko oni predavajo dolgočasno, bedasto in enolično.
Današnji otroci so, tako se zdi, svetlobna leta daleč od naše generacije, ki se je še posrala od strahu, ko je tovariš zarjul. Ko smo se pokoravali avtoriteti zato, ker so nam sicer starši sprašili riti, če se je tovariš pridušal, da jih ne ubogamo.
Današnji otroci imajo za svojim hrbtom (upam, da večina) starše, ki se učiteljev ne bojimo in jim povemo nazaj kaj si mislimo o njihovem delu, pričakovanjih, zahtevah.
Kakorkoli … devetkarji so carji, zjebal bojo vse šice, na koncu leta bojo nardil rastur. Tako kot vedno. In vedno bo tako. Pač … zadnje leto in po devetih letih trpljenja in po zadnji konferenci si je treba dat duška. Pa četudi v obliki sprehajanja po šoli v … čevljih.
1.09.2008
… vse je tako spedenano, hiše, vrtovi, vinogradi. Ob vsakem piše od koga je, pa razgled je fenomenalen, kako je lepo …
Tako sem začela pogovor z mojim sosedom, s katerim sva po dolgem času spet pila kavo pri drugem sosedu gostincu. Sosed me je najprej pozorno, potem pa vedno bolj zasanjano poslušal ter končno …
Ja, Medana. Pred leti, torej, ko sem imel kakih 21 let - ja, to je bilo pred pol stoletja, ne pa pred leti, ker ima zdaj skoraj 70 let - sem imel tam punco. Delal sem tam, blizu Šempetra, pa sva se tkole mal gledala, en dan, pa drug dan, potem sva kar skupaj prišla. In potem je prišla še k meni v Ljubljano. Ampak takrat sem bil mlad, niti avta nisem imel in je najina zaljubljenost spuhtela. Nisva mogla bit skupaj, ni šlo. Ja, tam dol v Medani je res lepo …
In ga gledam in premišljujem … Kdaj dobi človek pravico do spominjanja? No, do takšnega spominjanja, da se spominja svojih nekdanjih zaljubljenosti, simpatij, seksov na poti iz kraja A v kraj B, ukradenih poljubov, skoka v posteljo s prijateljevo … Stop! Gremo nazaj. Torej, kdaj dobi človek pravico do tovrstnega spominanja.
…recimo, ko se z Mojim peljeva mimo gozdov, po katerih sem se potikala s svojimi tipi, bodisi v avtu ali peš, pa mu rečem, da sem na tisti jasi, pa na oni potki, pa tamle je stal včasih kozolec :) in mi odvrne, da kako se jaz spomnim samih takih stvari. Samo kje sem in s kom sem, kot da ni nič drugega za spominjanje. In jaz se namrdnem. Seveda je, ampak o tistih spominih lahko govorim tudi na Oprah Showu, o teh socalled intimnih spominih pa nimam s kom govorit. No, lahko govorim s sosedom ob kavi, ampak to ni to. In ko grem po Planini in se spomnim kako sem z .. ah ja, njim … v tisti podzemni garaži in je pripeljal avto in sem zletela s havbe dol napol gola … :) jebiga, tudi take spomine imam. V bistvu imam takih spominov a lot, samo nimam pravice do njih, torej, nimam pravice govorit o njih. A glede na to, kaj me uči sosed s častitljivimi sedmimi križi na hrbtu, so to spomini, ki so na starost najbolj pomembni, ob katerih zaigra srce, se razjasni obraz in … ja, spomnim se, kako sva z njim, ki mi je bil tako zelo pri srcu, tam poleg letališča v koruzi in se je mimo pripeljal kolesar … sredi noči WTF? To so spomini, ki jih nosim na svoji srčni strani, ker so povezani z ljudmi, ki so mi bili zelo blizu, za katere bi v točno določenem trenutku dala tudi življenje (hvala bogu tega nihče od njih ni nikoli zahteval).
Sosed je star in 9 let vdovec. Za seboj ima 25 let - po njegovih besedah - sanjskega zakona in ne mine dan, da ne bi nesel ženi na grob rože in svečo. Ima pa tudi novo partnerko, ki ga ima rada, vendar ne živita skupaj. Ne more, zanj je bila njegova žena alfa in omega. Take sreče, pravi, ne bo več doživel, nova partnerka pa je človek, ki skrbi zanj, ki ga pokliče, pride k njemu in ga razvedri, ni pa na njegovi srčni strani.
Tako skoraj vsako jutro sediva ob kavi in obujava spomine na njegove mladostne ljubezni, sekse v kombiju, ki se jih spomni do potankosti - s kombijem, v katerem je imel jogi, se je vozil po celi Jugi in točno ve kje je pobral kakšno ljubico, kakšna je bila in kako sta se mečkala. :) Pa tudi tukajšnje, zdaj že stare gospe, ima v spominih in včasih ko kakšno vidim in se spomnim na njegovo pripovedovanje si mislim “pa njeni otroci in mož vejo kako poskočna je bila njihova mama in njegova žena v mladih letih? :) Jaz vem. :)
Torej, kdaj dobi človek pravico do tovrstnega spominjanja? Kar se mene tiče, se že zdaj počutim tolk staro, da se z nostalgijo spomnim oneta, ki je sosedu ukradel lestev in sredi noči splezal v mojo sobo in potem, ko sem ga nagnala ven, ker sploh ni bil moj tip, še manj da bi mi bil všeč, pocufal in zmečkal vse okenske rože. Ali pa moj prvi, ki se je z motorjem pripeljal mimo, potrobil, nato pa počakal na koncu ulice, da sem po prstih skrivaj smuknila iz hiše in sva se odpeljala nekam na samo. Ali pa ko sem se pri svojih 14 letih s fantom prvič pljubila, ko me je porinil med vrata in zažvalil, jaz pa sem bila skoraj za celo glavo večja od njega … :) In če grem še dlje v preteklost, ko semv mali šoli s svojim kao prvim fantom spala na isti ležalki. A to niso samo spomini.
Točno se spomnm detajlov, ki sodijo zraven in ki osmislijo celo sliko. Tisto vrtec v Štepanjci, leseni ležalniki, na mojem je bil znakec polža z rdečo hišico, pa Sandi s kot oglje črnimi lasmi, jaz v rdečih žabah, bila je zima in prišli smo s sankanja, klicali smo si Lahko noč in midva sva dala ležalki skupaj in se pokrila z eno prevleko, jaz pa sem važno rekla Lahko noč otroci!. Torej … detajli, ki poživijo spomine, ki jih v bistvu pripoveodalcu oživijo in se mu zdi, kot da stopi vanje in JE tam, v njih, v tistem času, tako kot je bil.
Kdaj dobi človek pravico do teh spominov? In komu jih lahko pripoveduje? Partnerju, otrokom, prijateljem, naključnim kofetkarjem? Jaz jih kar vsem.
1.09.2008
Fascinantno, res. Pa dolgo sploh nisem bila pozorna na to. Mislim na to, da se, ko tamali in taveliki pišem Sms, podpišem z MAMI. In ko jima pošiljam mail, jima napišem Lp, MAMI. Ne Katarina ali katkasulatka ali kaj drugega, MAMI. Besede, ki pove vse o naši povezavi, tako psihični kot fizični (čeravno ni nujno, da sem fizično njuna mama, ker starš ni enako roditelj in jaz nisem nič odpisala ob njunih rojstvih in ju mogoče tudi niso potegnili iz mojega trebuha - moj ex bo več vedel o tem, on je bil zraven).
Skratka … zadnje čase prihajamo v fazo sms-jev in e-mailov in drugih podobnih stvari, kot npr. sms-ji z najdi.si, ko mi tamala sporoča tole:
ej mami men je ena glupa šica uzela mobi kt s me klicala
Ja, razumem. Popolnoma. Mami, torej jaz, bo morala jutri v šolo naredit kažin, ker ji je šica (zdaj, če je glupa ali ne bom videla jutri, ampak ne dvomim v objektivno presojo moje tamala) vzela mobi, ko sem jo jaz, torej, mami, klicala. Sej, če bi jo klical kdo drug potem naj ji ga vzame, ampak da ji ga vzame, ko jo kliče mami, in mami jo kliče samo kadar je nujno - in nujno je bilo, kajti sporočit sem ji morala, da gresta s taveliko danes v cirkus z njunim očetom. Kaj se pa to pravi, jemat otroku mobi. :)
Pa, recimo, tale:
Alo, mami, jz sm u SOL!!
Danes, ko sem klicala taveliko, da ji takisto sporočim, da gresta gledat kemeLe in Lame. Potem mi je svanulo, da imajo mulci prvi službeni dan. Opa …
Pa tale:
mami, dei reč … d nei lpopumete ne p tk kokr ie zei d po smeti se ukol!!!!!!
WTF??? Ja, sem dojela, tožibaba. Tavelika ni pometla tko lepo, kot je želela tamala, ki je morala pomit po tleh in … joooo, a me lahko ne gnjavite s temi sms-ji med službo. No ja, pa sej zdaj imata tudi sami službo po 10 ur/dan in bo dopoldan mir. Dokler me spet me bo poklicala kakšna šica, da je ena od njiju padla v nezavest in bom na vrat na nos letela v Kranj.
Je zanimivo, vsekakor nekaj novega to, da se zdaj, ko sta tako veliki in si dopisujemo z sms-ji in emaili, podpisujem z MAMI, ne z Katarina. In ko kličem v šolo rečem, da kliče MAMI od tamale ali tavelike, tainta razred, redkokdaj se predstavim kot Katarina. Mami je ena - očitno, pa čeprav je lahko tudi drugače (en roditelj, drug starš, dve mami, npr.). In ko jima včasih pustim zjutraj listek z navodili, kaj naj naredita, ko prideta domov …
Tukaj imata 10 eur. V trgovini kupita kruh, 2 l mleka, sirni namaz in hrenovke. Pospravita perilo in pometita stanovanje.
Lp, mami
Samo njima se tako podpisujem in samo onidve me ne naslavljata s Katarina, temveč z MAMI - ena od mojih vlog, zanju pa, kar se tiče mene kot osebe, edina. Še nekaj let.
lp,
MAMI
P.S.:
Moj oče je mojo mamo naslavljal z MAMI (še zdaj je tako). Čudno mi je bilo. In tudi zdaj, ko sem odrasla, mi je čudno. Ženska ni samo mama, je tudi prijateljica, ljubica, sodelavka, ipd. Mami je samo ena od vlog, za otroke resda edina, toda da oče kliče mamo MAMI … neee, mene ne. Tudi jaz si ne predstavljam, da bi me Moj klical tako ali da bi jaz njega klicala OČI, če bi, recimo, imela skupnega otroka.
1.09.2008
… oz. kaj se dogaja s posti, ki jih objavljam. Osredotočila se bom na poste, ki govorijo o Mojem, mojih hčerah, moji primarni družini.
Ni res, da mojega bloga ne bere moja družina. Je res, da ga ne berejo redno in vse po vrsti in da moj blog NI njihovo posvečeno branje. Moj in moji hčeri bereta tisto, kar jim rečem naj preberejo, pa tisto, kar vejo, da bom napisala, pa mogoče … sem prepričana, da ne … tisto, kar nima veze z njimi. In ponavadi gre takole:
Ko se pri nas dogaja kaj izredno napetega ali ko imamo situacijo, ki ni vsakdanja, ali ko se mi zgodi kaj, kar me zelo očitno prizadane (tako ali drugače), vsi vpleteni vejo, da bom o tem pisala. Slej ko prej. Recimo o Emo look-u. Ali o kraji. Ali, še prej, o vdihavanju plina v osnovni šoli. In dejstvo, da bom o tem pisala, sploh ni problem. V bistvu ni problem popolnoma nič, kajti skozi moje pisanje hčeri vidita kako razmišljam, kako čutim, kako se me je dotaknilo, me boli, sem zagrenjena ali sem ponosna, da sta storili tako kot sta. Resda je bilo prvič malo šokantno, ko so jima v šoli prijatelji rekli, da so videli, kaj je njuna mama napisala (in roko na srce bolj malo njunih vrstnikov bere moj blog), a hčeri sta hitro zavzeli po mojem mnenju pravilno pozicijo: In? Mogoče kaj ni res? Se je kaj zlagala?
Pišem tudi o tem, kako ponosna sem nanju. In kako rada ju imam. In ko to bereta sta ponosni tudi sami, kajti če mama o tem piše in če o tem javno govori tudi potem, ko sta me prizadeli, potem ju imam res rada. In res ju imam. Edino, kar sta mi prepovedali je, da ne smem uporabljati njunih imen in ne smem objavljati njunih novejših slik. Vsaj ne slik, ki jih ne bi onidve odobrili, ker ipak imata obe svojo int. stran, na kateri objavljata svoje slike in če jih lahko onidve … no, dejstvo je, da morata biti na slikah lepi. A ker jaz nimam nobene potrebe po objavljanju njunih slik, jih pač ne objavljam. Imena pa … tamala je tamala, tavelika pa … tavelika, jasno.
Jasno je, da sta izjemno ponosni, kadar kdo od njunih prijateljev prebere kako pametni in lepi in sploh in on sta. Pa kadar jima kdo javi, da ga je njuna mama nasmejala do solz … prosim lepo, vse vzamem kot kompliment.
Torej … moji hčeri nimata popolnoma nič proti temu, da pišem o tem kaj se dogaja, radi pa sta o novem postu na njuno temo obveščeni in včasih si vzameta celo pravico do popravkov.
Moj … o njem in najini zvezi lahko pišem dan in noč. Tako dobro kot slabo, tako resne odločitve o končanju najine zveze kot grizenje v jezik, ko ne mislim več tako, so del mojega življenja. Kakorkoli se obrnem, mi je pisan na kožo, z njim mi je krasno, kadar sem sproščena in kadar ne mislim … jap, na tiste male stvari, ki me od časa do časa najedajo u zdrav mozak. Ampak s pomočjo bloga se tudi to počasi izboljšuje.
Hmmm … o njem ponavadi pišem slabo. Ti posti, v katerih pišem o njem, so pravzaprav namenjeni njemu in so kot klic v sili “Alo, jemlji me resno, res mi ni ok, počutim se nesrečno, na živce mi gre tointo, rada bi tako, nočem več tako, dost maaaam”. In on to ve. Sicer je trajalo nekaj časa, da je to ugotovil, toda zdaj to ve in moram priznati, da se zadnje čase obnaša zelo drugače. Bi rekla, da tako, kot si želim, da bi se obnašal vedno. In celo načrtuje prihodnost in postavlja si cilje in mi dokazuje, da misli resno. In jaz … sem vesela. :) Kaj bi drugega. Čeravno je bilo na začetku branja mojih postov veliko vpitja in metanja telefona ob steno, sva zdaj razčistila, da ubesedim samo tisto, kar mu ne morem dopovedat oz. za kar imam občutek, da me ne sliši, noče razumet. Zato pa je večino postov o njem negativnih, ker pozitivne stvari itak takoj zašteka. Po moje no.
Moja primarna družina … nevrendingstori. O sestrah ne pišem. Razen o našem otroštvu, če že moram. Sta rekli, da nočeta bit v mojih postih in spoštujem njuno zahtevo. Mama in oče … žalibog, dva padla bogova, s katerima imam še dosti neporavnanih računov, pa nemata pravo na glasanje. O njima najbrž nikoli ne bom nikoli nehala pisat, ker sta neločljivo povezana z velikim kosom mojega življenja in sta “odgovorna” za marsikaj. Vendar pa ni res, da z njima ne komuniciram, saj je mama nekaj dni nazaj sedela v moji kuhinji in sva debatirali o oknih, ki jih bo kupila. Nisva pa prijateljici.
Moj ex … on pa sploh nima o čem odločat. Prav zdaj sem namreč v mudu, da ga z golima rokama zadavim. In tudi to je moje življenje, gor in dol, in drugo, kot da ga sprejemam takega kot je, mi pač ne preostane. Lahko pa se, seveda, sekiram do nezavesti.
Moji prijatelji … berejo. Če kdaj koga omenim, pa četudi ga skrijem, se prepozna in me navadno pohvali. Nimam nobenega namena nikogar pljuvat, na nikogar metat slabo luč. Pišem o dogodkih, o življenjskih situacijah, ki pa se vse meni pač ne zgodijo, se pa komu od mojih bližnjih, pri čemer pa akteriji sami niso pomembni, pomemben je dogodek kot tak. Zato ni imen, krajev in drugih podatkov.
Moj blog torej živi svoje življenje neodvisno od mene. Ne vem, kaj se dogaja s posti, ki zaokrožijo po netu, ne vem kakšna je struktura bralcev, vem pa, kako nastajajo zapisi o moji družini in izredno me veseli, da mi tisti trije, ki jih imam daleč najraje, dovolijo pisat o njih, me vzpodbujajo (mami, dej napiš kako sem si dala pirs v ustnico) oz. me ne cenzurirajo (nimam nič proti, da pišeš o nama, samo napiši, da je to tvoj vidik situacije, ne najin. Jaz bom pa enkrat napisal moj vidik). Javol, dragi družinski člani.
Vi pa … tolk, da ne veste. :) :) (stavek, ki ga je včasih uporabljala moja tamala namesto stavka Tolk, da veste.)
